Robidišče – najzahodnejša slovenska vas

V Breginjskem kotu na skrajnem zahodnem robu Slovenije, na nadmorski višini 650 m, leži na široki terasi vasica Robidišče. Severno, zahodno in južno je obdano z državno mejo in predstavlja tako rekoč mejni kamen s sosednjo Italijo. Tam čez, samo korak stran, je tisti kos zemlje, ki mu še danes pravimo Beneška Slovenija, zato niti ni čudno, da je bilo nekoč življenje tega kraja toliko bolj vezano na kraje onkraj meje. Robidišče s svojo odmaknjeno lego na desnem bregu reke Nadiže, predstavlja enega redkih živih spomenikov, ki vzbujajo v ljudeh občudovanje, nostalgijo in jih nikoli ne pustijo ravnodušnih. Do Robidišča se pripeljemo po lokalni cesti, ki se v Borjani odcepi od ceste proti Breginju. Cesta od odcepa pelje mimo naselja Podbela ob Nadiži in nadaljuje skozi slikovita korita s kamnitim »Napoleonovim mostom« do Robidišča.

Od začetka srednjega veka je ta del pokrajine pripadal Oglejskemu patriarhatu, kasneje je prišel pod beneško republiko, nato je bil priključen kraljevini Italiji. Med leti 1815 in 1866 je ta del pripadal Avstriji, od leta 1866 pa je spadalo pod zedinjeno Italijansko kraljevino. Vas je začela pisati novo, temnejšo zgodovino, leta 1947, potem ko so določili sedanjo mejo in s tem Robidišče odsekali od matične pokrajine, Beneške Slovenije. Takrat je več kot 150 domačinov z vozovi in s tistim, kar so pač lahko nesli s seboj, odšlo v temno noč in prek meje v Italijo, od tam pa so se raztepli po vsem svetu. Ali so bili razlogi za njihov odhod politični ali ekonomski, danes niti ni več pomembno. V vasi je bilo vedno več domačij, katerih ognjišča so ugasnila za vedno. Po potresu z jakostjo okoli 8 stopnje leta 1976, ki je docela spremenil obličje vasi, pa so tam ostali le redki. Popotresna obnova vasi ni bila izpeljana do konca, kar je pomenilo, da se je vas močno skrčila, vendar je kljub vsemu ostala pristna vas, z ohranjeno beneško arhitekturo. Leta 1869 je imela vas 178 prebivalcev in do leta 1910 se je število ljudi povečevalo do 228. Od takrat dalje pa se je ta številka le zmanjševala. Samostojno Slovenijo je pričakalo le še 17 ljudi, do leta 2000 le še osem, danes pa v Robidišču živi devet prebivalcev.

Robidišče vam poleg prelepega razgleda po okolici, miru in sprehoda med starimi kamnitimi hišami ponuja tudi ogled več kot 300 let stare Vančne hiše, v kateri se je ohranila skoraj nespremenjena notranjščina z črno kuhinjo. Priporočamo tudi obisk Turistične Eko kmetije Robidišče kjer lahko prenočite, poskusite domači ovčji sir in se okrepčate z domačim jogurtom. Robidišče je tudi primerna postaja za kolesarje in motoriste, ki se peljejo iz Breginjskega kot v Beneško Slovenijo. Vsem, ki želite prenočiti v tej idilični vasici priporočamo obisk Domačije Škvor.

Črna kuhinja

Edinstvena značilnost beneško-slovenskega tipa hiš, ki jih je najti na Robidišču, so stavbni nizi, grajeni iz klesanih blokov z zunanjimi povezavami z zidanimi stopnišči in lesenimi zunanjimi hodniki – ganki. Eno takih hiš si lahko ogledate na št. 14, več kot 300 let staro Vančevo hišo, kjer se je ohranila skoraj nespremenjena notranjščina z značilno razporeditvijo prostorov in kuhinjo z nizkim ognjiščem. Ta tip črne kuhinje oziroma nizko, prosto stoječe ognjišče sredozemskega tipa je skupaj z deloma še ohranjeno notranjo opremo prava redkost v slovenskem prostoru, čeprav je bil nekoč razširjeno na zahodnem in jugozahodnem delu Slovenije, v Istri in Beli krajini. V muzeju je poleg starih predmetov, ki so jih nekoč uporabljali v vsakdanjem življenju tudi zbirka starih fotografij, ki so bile posnete leta 1951 in jih je prispeval Slovenski etnografski muzej.